Materinski dopust je namenjen materam v trajanju 105 dni v obliki polne odsotnosti z dela, od tega je 15 dni obveznih. Nastopi 28 dni pred predvidenim datumom poroda, razen v primeru rojstva nedonošenčka.
Z vlogo matere za uveljavitev pravic ob rojstvu otroka mati uveljavlja pravico do materinskega dopusta in materinskega nadomestila, pravico do starševskega dopusta in starševskega nadomestila, podaljšanega starševskega dopusta ter pravico do pomoči ob rojstvu otroka, če je ne uveljavlja oče (MDDSZ 2022).
Očetovski dopust je namenjen očetom v trajanju 30 koledarskih dni. Oče ga izrabi najmanj 15 koledarskih dni od rojstva otroka do najpozneje en mesec po poteku starševskega dopusta/starševskega dodatka, preostanek do 30 dni pa kadarkoli do končanega prvega razreda osnovne šole otroka. Do očetovskega dopusta so upravičene tudi druge osebe, ki dejansko negujejo in varujejo otroka po njegovem rojstvu (druga oseba ter materin zakonec, zunajzakonski partner ali partnerka registrirane istospolne partnerske skupnosti ter zakonec, zunajzakonski partner ali partner registrirane istospolne partnerske skupnosti osebe, ki koristi materinski dopust). Ob rojstvu dvojčkov ali več hkrati živorojenih otrok se očetovski dopust za drugega ali nadaljnjega otroka podaljša za dodatnih deset dni. Očetovski dopust se za drugega ali nadaljnjega otroka podaljša tudi ob posvojitvi dvojčkov ali več hkrati živorojenih otrok ali dveh ali več različno starih otrok do končanega prvega razreda osnovne šole najstarejšega otroka (MDDSZ 2022).
Starševski dopust je namenjen materi in očetu, v trajanju 130 dni za vsakega od staršev (skupaj 260 dni) v obliki polne ali delne odsotnosti z dela. Mati lahko na očeta prenese 100 dni starševskega dopusta, 30 dni pa je neprenosljivih in jih lahko izkoristi samo ona (oče lahko praviloma izrabi največ 230 dni, izjemoma vseh 260 dni). Oče lahko prenese na mater 130 dni starševskega dopusta (mati lahko izrabi vseh 260 dni). V primeru rojstva dvojčkov ali več otrok, nedonošenčka, otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo se starševski dopust podaljša. Del starševskega dopusta v trajanju največ 75 dni starša lahko preneseta in izrabita do končanega prvega razreda osnovne šole otroka (MDDSZ 2022).
Starševski dodatek je namenjen materam (ali očetom po 77 dnevih od rojstva otroka), ki niso zavarovane za starševsko varstvo (študentke, nezaposlene). Upravičenka je za čas trajanja pravice vključena v pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Mati (oziroma oče, če slednji koristi dodatek) in otrok morata imeti stalno ali začasno prebivališče v Republiki Sloveniji in dejansko prebivati v Republiki Sloveniji. Pravica traja 365 dni od rojstva otroka, v primeru rojstva dvojčkov ali več otrok, nedonošenčka, otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo se podaljša (MDDSZ 2022).
Pravico do dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva ima eden od staršev, ki neguje in varuje otroka, in sicer do tretjega leta starosti otroka; eden od staršev, ki neguje in varuje težje ali zmerno gibalno oviranega otroka ali zmerno ali težje duševno prizadetega otroka največ do 18. leta starosti otroka; eden od staršev, ki neguje in varuje najmanj dva otroka, do končanega prvega razreda osnovne šole najmlajšega otroka, pri čemer je eno leto izrabe pravice neprenosljivo za vsakega od staršev (Uradni list RS, št. 64/18).
Eden od staršev, ki zapusti trg dela zaradi nege in varstva štirih ali več otrok, s katerimi ima skupno stalno ali začasno prebivališče v Republiki Sloveniji ter je bil zavarovan za starševsko varstvo vsaj 12 mesecev v zadnjih treh letih ali je bil aktivni iskalec zaposlitve v skladu z zakonom, ki ureja trg dela, vsaj 12 mesecev v zadnjih treh letih, ima pravico do plačila prispevkov za socialno varnost iz sedmega odstavka 50. člena tega zakona do končanega prvega razreda osnovne šole najmlajšega otroka, v skladu s predpisi, ki urejajo osnovno šolo (Uradni list RS, št. 64/18).
Socialna varnost na kmetiji je nujna, a ni samoumevno zagotovljena. V službah, kjer nismo sami svoj delodajalec oziroma delodajalka, za socialna zavarovanja poskrbi delodajalec_ka, na kmetiji ali v primeru samozaposlitve pa smo za urejanje socialnega varstva zadolženi sami in same.
Še danes se srečujemo s številnimi primeri, ko kmetice nimajo zagotovljenega socialnega varstva. Zaradi finančne situacije na kmetiji se namreč pogosto pokojninsko in invalidsko zavaruje le gospodar kmetije. Tudi urejeno zdravstveno zavarovanje ni samoumevno, čeprav so prispevki nižji kot za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ženskam oz. osebam, ki niso pokojninsko in invalidsko zavarovane to vse izrazito zmanjša možnosti za dostojno pokojnino in vsaj delno ekonomsko samostojnost v starosti.
Socialna varnost se zagotavlja preko pravic iz socialnih zavarovanj in preko socialnih transferjev. Med socialna zavarovanja spadajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje in zavarovanje za starševsko varstvo. Kmetje in kmetice so z eno prijavo hkrati vključeni v vsa tri zavarovanja, niso pa zavarovani za primer brezposelnosti. Kmet_ica (v pokojninskem in invalidskem zavarovanju) je oseba, ki opravlja kmetijsko ali kmetijsko in gozdarsko dejavnost ali dopolnilno dejavnost na kmetiji (kmetijska dejavnost), kot je določena z Zakonom o kmetijstvu in je nosilec_ka ali član_ica kmetije. Zavezanci in zavezanke za vlaganje prijav v zavarovanje so zavarovanci oziroma zavarovanke same, če so nosilci_ke kmetijske dejavnosti. Člane in članice kmetije v zavarovanje prijavi nosilec oziroma nosilka kmetijske dejavnosti. (ZPIZ 2022).
Zavezanec oziroma zavezanka prispevke za socialno varnost obračunava in plačuje od zavarovalne osnove, določene po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, in sicer najmanj od osnove v višini 60 % povprečne letne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: PP), lahko pa se odloči za zvišanje zavarovalne osnove do višine 3,5-kratnika PP (FURS 2022). S spreminjanjem povprečne letne plače se spreminja tudi višina prispevkov za kmečko zavarovanje.
Med socialne transferje se štejejo družinski prejemki, socialno varstveni prejemki (denarna socialna pomoč, varstveni dodatek…) in drugi transferji.
Pravice kmečkega zavarovanca in zavarovanke iz naslova zdravstvenega zavarovanja:
• do plačila zdravstvenih storitev,
• do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela (ne velja za ožji obseg),
• do povračila potnih stroškov v zvezi z uveljavljanjem zdravstvenih storitev,
• do zdravljenja v tujini.
Pravice kmečkega zavarovanca iz naslova zavarovanja za starševsko varstvo:
• dopust (materinski, očetovski, starševski),
• nadomestilo (materinsko, očetovsko, starševsko),
• pravica do krajšega delovnega časa in pravica do plačila prispevkov za socialno varnost zaradi starševstva,
• pravica do opravičenega plačila prispevkov v primeru štirih ali več otrok,
• nadomestilo v času odmora za dojenje in pravica do plačila prispevkov za socialno varnost v času odmora za dojenje (le v primeru sklenjenega delovnega razmerja).
V primeru, da so osebe zaposlene izven kmetije, a so nosilke dopolnilne dejavnosti na kmetiji, se morajo prav tako zavarovati. V tem primeru plačajo prispevek za poškodbo pri delu in poklicno bolezen ter prispevek “vsako delo šteje”.
Enakost spolov označuje enake pravice, enake možnosti, enake odgovornosti in enako obravnavo moških in žensk, v javnem in zasebnem življenju. Pomembno je poudariti, da enakost ne pomeni niti ne zasleduje istosti, gre zgolj za enakost v pravicah, odgovornostih in možnostih, ne glede na to ali se rodimo kot moški ali kot ženske. Enakosti spolov ne smemo razumeti kot izključno ženskega vprašanja, saj na enakovreden način zadeva tudi moške, njihove pravice in možnosti. Enakost spolov lahko razumemo tudi kot predpogoj demokracije in pomemben pokazatelj trajnostnega razvoja.
Enakopravnost spolov je ožji pojem od enakosti spolov, opredeljuje pa predvsem pravno zagotovljeno enakost moških in žensk, ki pa še ne pomeni da lahko spoli tudi v praksi živijo enako, so deležni enakih možnosti in enake obravnave.
Enaka delitev gospodinjskih obveznosti pomeni, da si tako ženske kot moški delijo vse naloge in zadolžitve, ki sodijo v okvir gospodinjskega dela. Enaka delitev je zelo pomembna, saj predstavlja pogoj ki vodi k enakosti spolov.
Spolne vloge predstavljajo družbene norme, ki veljajo kot primerne, zaželene in pričakovane za pripadnike oziroma pripadnice točno določenega spola. Pri spolnih vlogah lahko pogosto opazimo prisotnost tradicionalnega razumevanja vloge spolov, ki so povezane zlasti z gospodinjskim delom ali dostopom do financ in moči po drugi strani. Spolne norme se lahko sčasoma spreminjajo.
Usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja predvideva iskanje ravnovesja med delom in življenjskim stilom, ki smo si ga izbrali (družina, prosti čas, …). Za uveljavljanje enakosti spolov in enakih možnosti obeh spolov je nujno usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, ki ne vodi v dvojno ali trojno obremenjenost žensk.
S hegemono moškostjo označujemo vse kulturne norme, ki moškost povezujejo z močjo, uspehom in ekonomskimi dosežki. Včasih se hegemona moškost naslavlja tudi kot toksična moškost, saj gre za škodljive vzorce moškosti, ki imajo negativen vpliva na moške in na ženske, govorimo lahko celo o ceni moškosti, ki prinaša moškim številne (tudi zdravstvene) težave in povzroča škodo.
Aktivno očetovstvo predvideva enakovredno vključenost moških v skrbstvene obveznosti povezane z nego in vzgojo otroka in pomeni preseganje tradicionalne stereotipne vloge moškega, kot tistega, ki je za otroke skrbel z udejanjanjem zunaj doma – z delom in finančno podporo. Namesto tega aktivno očetovstvo predvideva enakovredno nudenje čustvene opore otrokom tudi s strani očetov.
Po mednarodni definiciji, ki jo je po priporočilu odbora ministrov v dokumentu sprejel Svet Evrope, lahko seksizem označimo kot izraz “zgodovinsko neenakih razmerij moči” med moškimi in ženskami, kar vodi v diskriminacijo in preprečuje polno emancipacijo oziroma napredek žensk v družbi.
Spolna delitev dela predpostavlja, da ženske in moški opravljajo različna dela, pri čemer je delitev tesno povezana z njihovim spolom. V praksi to pomeni, da ženske opravljajo določena dela, zato ker so ženske in obenem to predstavlja razlog zakaj moških teh istih del ne opravljajo.
Skrbstveno delo je povezano z nudenjem nege in skrbi tistim, ki jo potrebujejo: otrokom, bolnim, starejšim. Navadno, zaradi tradicionalnih spolnih vlog in delitve dela so za skrbstveno delo zadolžene predvsem ženske.
Demokratični primanjkljaj predvideva vpliv, ki ga ima manjša zastopanost žensk (in s tem posledično višja zastopanost moških) na legitimnost demokracije.
Neplačano delo predvideva opravljanje zelo pomembnega dela (družbeno koristnega in nujnega – na primer skrbstvenega in gospodinjskega dela), za katerega pa ni predvidenega nobenega plačila. Neplačano delo je neenakomerno razporejeno med spoloma – ženske opravijo veliko večjo količino tovrstnega dela kot moški.
Diplomsko delo analizira spremembe družbenega in fizičnega okolja, ki vplivajo na izkušnje in izzive s katerimi se srečujejo kmečke ženske, s posebnim poudarkom na proces individualizacije, ki ga je moč razumeti tudi kot rušilca tradicionalnih norm, ki veljajo za posameznike in posameznice. Empirični del je sestavljen iz analize odgovorov, ki so jih podale kmečke ženske iz Brežic, pri čemer je bila še posebej izpostavljena sledeča problematika: kljub velikemu doprinosu in veliki količini opravljenega dela, so ženske brez (lastnega) prihodka, njihova socialna varnost je ogrožena. Največjo omejitev individualizaciji predstavljajo načini odločanja, pri čemer je večja odločevalska moč opazna pri mlajši generaciji žensk, ki so tudi bolj izobražene.
Avtorica v prispevku izpostavlja nekatere vidike podeželskosti, ki pojasnjujejo prevladujoč diskurz, ki je uporabljen tako pri žrtvah nasilja kot pri institucijah in storitvah, ki z žrtvami prihajajo v stik oziroma se z nasiljem (v ruralnih okoljih) ukvarjajo. Prijavo in preprečevanje nasilja na podeželju otežuje bivanje v okoljih kjer vsak vsakega pozna, kar vpliva tako na nezanesljivo poročanje o doživetem ali opaženem nasilju kot tudi na visoko toleranco do nasilja. Posebno pozornost avtorica namenja tudi podpornim službam, ki v teh okoljih navadno (osebno) poznajo tako storilca kot žrtev kar lahko vpliva na njihovo slabšo zmožnost prepoznave nasilja.
Vir: Kneževič Hočevar, D. (2016). Nasilje v družinah v okoljih, kjer vsak vsakega pozna. Socialno delo, letnik 55, številka 1/2, str. 39-53.
Magistrsko delo se ukvarja z analizo družbenega in ekonomskega položaja žensk na kmetijah v Podravju. Empirični del raziskave je utemeljen na analizi odgovorov petdesetih žensk (članic ter nosilk kmetijskih gospodarstev), ki so rešile anketni vprašalnik. Najpomembnejši izsledki raziskave so nakazali, da so nosilke v večji meri upravičene do sprejemanja odločitev kot članice kmetijskih gospodarstev. Medtem ko zgolj dobra tretjina nosilk meni, da so ekonomsko neodvisne, po drugi strani obstaja 22 % vseh anketirank, ki nimajo sklenjenega pokojninskega in invalidskega zavarovanja.
Diplomsko delo analizira družbeno-ekonomski položaj kmečkih žensk v Zgornji Vipavski dolini. Empirični del analize temelji na raziskavi, ki je bila opravljena na vzorcu šestdesetih kmečkih žena (članic Društva kmečkih žena Zgornje Vipavske) in ki je pokazala številne izzive, ki stojijo na poti doseganju enakega položaja žensk na podeželju: nizko število žensk kot lastnic kmetij; slabša socialna varnost žensk; tradicionalna spolna delitev dela; manko žensk v javnem in političnem življenju, organiziranju in udejstvovanju. Avtorica posebno izpostavlja izboljšanje infrastrukturnih pogojev življenja kot pomemben element izboljšanja položaja žensk na podeželju (omogočanje lažjega dostopa do storitev, približevanje določenih storitev na podeželje).
Magistrsko delo analizira posledice procesa individualizacije za kmečke ženske pri čemer nudi primerjalni uvid v družbeno-ekonomski položaj in vlogo kmečkih žensk v 20. stoletju in v današnjem času. Avtorica ugotavlja, da je čas kmečkim ženskam prinesel do neke mere boljšo kvaliteto življenja, a napredek pri družbenem življenju žensk ni zadovoljujoč. Še danes so kmečke ženske izključene iz javnega in političnega življenja, preobremenjene z delom (na delitev dela v veliki meri vpliva spol in s tem povezana pričakovanja) ter ekonomsko odvisne, kar dokazuje na trdovratno prisotnost androcentrizma v vsakdanjem življenju kmečkih žensk.
Diplomsko delo predstavlja tradicionalno dojemanje kmečkih žensk, s posebnim poudarkom na načine njihove reprezentacije v slovenski literaturi, pri čemer delo v teoretskem delu izhaja iz sprememb, ki so se dogodile predvsem na področju dela (delitev dela, vrednotenje dela). V empiričnem delu diplomsko delo preverja prisotnost in trdovratnost tradicionalnih delitev dela – ugotovljeno je, da so tovrstni vzorci delitve dela še vedno močno prisotni, saj so ženske tiste ki opravljajo večino del povezanih s skrbjo za dom in družino (gospodinjsko delo, vzgoja), moški pa opravljajo delo povezano s strojno mehanizacijo.
Diplomsko delo v teoretičnem delu izpostavlja nekatere posebnosti nasilja nad kmečkimi ženskami (izrazita odvisnost od partnerjev; nizka samopodoba; nižja stopnja izobrazbe; močna navezanost na okolje; geografska razdalja do podpornih sistemov ter storitev in obstoj tradicionalnih spolnih vlog), v empiričnem delu pa poda oceno izpostavljenosti nasilja v družini. Avtorica ugotavlja, da naj bi bile ženske (ne glede na izobrazbo in starost) bolj izpostavljene grobosti, ogorčenosti, neprijaznosti in hitri jezi, pri čemer mlajše ženske, ki so sodelovale v vzorcu raziskave, nasilje tolerirajo v večji meri kot starejše ženske.
Magistrsko delo raziskuje možnosti (in napredke) na področju usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja v vasi Cven. Avtorica izpostavi usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja kot enega izmed pomembnejših pogojev za enakovredno delitev dela med spoloma. Posebna pozornost je namenjena pomenu ekonomske neodvisnosti žensk (preko dopolnilne dejavnosti ali zaposlitve zunaj družine), pri čemer delo pomembno izpostavi tudi dejstvo, da so ženske pri koriščenju dohodka še vedno podrejene željam oziroma potrebam družine. Zaradi dvojnega bremena v obliki plačanega in neplačanega dela (ženske večinoma same opravljajo velike količine neplačanega dela) so ženske zelo obremenjene, utrujene, pod stresom in brez možnosti koriščenja dopusta.