V preteklosti so veljale strogo določene vloge članov družine in partnerstev, ki so temeljile na predpostavki, da je moškim namenjena središčna in najpomembnejša vloga. V časih starih patriarhalnih vzorcev snovanja odnosov je tako veljalo, da so moškim (ki so obenem predstavljali tudi tisti del prebivalstva, ki se je uveljavljal zunaj doma in veljal za edinega preskrbovalca družine) podrejene partnerke in otroci. Za partnerke je veljalo, da so v svojih aktivnostih omejene na dom in da opravljajo dela povezana s skrbjo za dom in družino. Matere oziroma ženske so tako veljale za primarne roditeljice, kot tiste, ki naj bi za otroke in vzgojo znale najbolje čustveno poskrbeti, medtem ko je bila moška skrb omejena z denarnim preživetjem. Po stoletjih vztrajanja tovrstnih odnosov in številnih raziskavah, ki so pokazale na škodljivost tovrstne družinske (in partnerske dinamike) lahko od konca 20. stoletja naprej govorimo o prizadevanjih povezanih z aktivnim očetovstvom, ki poudarja tudi emocionalno skrb in sodelovanje pri vzgoji in negi otroka (od nosečnosti naprej). Aktivno očetovstvo izboljša zadovoljstvo ki ga z življenjem občutijo moški, vpliva na otroke (in na odnose ki jih z otroki razvijejo očetje) ter tudi na partnerske odnose in širšo družinsko dinamiko. Nedvomno je aktivno očetovstvo pomemben element usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja, ki daje nove vrste zgledov tudi otrokom in s tem omogoča dolgoročno preseganje spolnih stereotipov in spolnih vlog.
Po vsem svetu, brez izjeme ženske opravijo kar tri četrtine neplačanega skrbstvenega dela, ki mu posvetijo (povprečno) 3 krat več časa od moških. Zaenkrat na svetu še ne obstaja država v kateri bi moški in ženske opravili enak delež tovrstnega dela, kar posledično vpliva ne samo na stalno pomanjkanje časa, ki ga občutijo ženske (in s tem tudi na težave pri usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja), ampak tudi na možnosti udejstvovanja žensk na trgu dela, in posledično pri zagotavljanju njihove (ekonomske) svobode (ILO, 2019).Neplačano delo predstavljajo obveznosti, ki so za preživetje družbe in posameznikov ter posameznic nujno potrebne in od katerih imamo korist in dobrobit vsi, zato je pomembno, da smo vsi enakovredno vključeni tudi v izpolnjevanje teh obveznosti. Gotovo ni nič narobe s tem, če se v partnerskem ali družinskem odnosu po pogovoru, ženska odloči da bo nase prevzela večji del tovrstnega bremena – a to mora biti njena želja, nekaj česar ne smemo zamenjati z domnevno naravno željo in potrebo žensk po tem, da neopazno skrbijo, čistijo, kuhajo in perejo vsem okoli njih. Kljub temu, da o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja – zaradi bremena neplačanega dela, ki ga prevzamejo nase ženske, govorimo najbolj pogosto v kontekstu žensk, je nujno izpostaviti tudi negativne učinke, ki ga ima slednje na moške, njihovo počutje in odnose. Moški, obremenjeni s spolnimi stereotipi, ki od njih terjajo veliko uspešnost na področju dela, uspeha in kariere, se po drugi strani lahko soočajo s situacijo v kateri se neravnotežje nagiba predvsem v smer dela. Poleg tega, v zadnjih letih, mnogi moški ob želji po sprejemanju aktivnejše starševske vloge, naletavajo na neodobravanje in nerazumevanje tako delodajalcev kot širše okolice, kar je pokazatelj tradicionalnosti spolnih in starševskih vlog v naši družbi.
Marsikateri oče se sooča s stisko, saj se zaveda svoje vloge pri vzgoji in skrbi za otroke, a zaradi narave dela (sezonske konice, nevarna mehanizacija, strmi tereni, …) ne uspejo vedno uskladiti skrbi za ekonomsko preživetje kmetije in skrbi za otroke.
V preteklosti so veljale strogo določene vloge članov družine in partnerstev, ki so temeljile na predpostavki, da je moškim namenjena središčna in najpomembnejša vloga. V časih starih patriarhalnih vzorcev snovanja odnosov je tako veljalo, da so moškim (ki so obenem predstavljali tudi tisti del prebivalstva, ki se je uveljavljal zunaj doma in veljal za edinega preskrbovalca družine) podrejene partnerke in otroci. Za partnerke je veljalo, da so v svojih aktivnostih omejene na dom in da opravljajo dela povezana s skrbjo za dom in družino. Matere oziroma ženske so tako veljale za primarne roditeljice, kot tiste, ki naj bi za otroke in vzgojo znale najbolje čustveno poskrbeti, medtem ko je bila moška skrb omejena z denarnim preživetjem. Po stoletjih vztrajanja tovrstnih odnosov in številnih raziskavah, ki so pokazale na škodljivost tovrstne družinske (in partnerske dinamike) lahko od konca 20. stoletja naprej govorimo o prizadevanjih povezanih z aktivnim očetovstvom, ki poudarja tudi emocionalno skrb in sodelovanje pri vzgoji in negi otroka (od nosečnosti naprej). Aktivno očetovstvo izboljša zadovoljstvo ki ga z življenjem občutijo moški, vpliva na otroke (in na odnose ki jih z otroki razvijejo očetje) ter tudi na partnerske odnose in širšo družinsko dinamiko. Nedvomno je aktivno očetovstvo pomemben element usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja, ki daje nove vrste zgledov tudi otrokom in s tem omogoča dolgoročno preseganje spolnih stereotipov in spolnih vlog.
V preteklosti je na kmetiji bil pogosto kmečko zavarovan in socialno varen le moški oz. lastnik in nosilec kmetije. Na ženski doprinos kmetije se je pogosto pozabilo. K sreči se trend počasi obrača in se poskrbi tudi za socialno varnost žensk. Nemalokrat pa so ženske zaposlene izven kmetije in so po povratku z dela odgovorne za “ženska” dela na kmetiji. Obremenitve žensk so velike.
Tudi kmečko zavarovane osebe imajo možnost koriščenja dela za skrajšan delovni čas, tako kot samozaposlene osebe ter drugi zaposleni.
To omogoča socialno varnost ljudi na podeželju ter tudi ekonomsko varnost, saj navsezadnje tudi prihranijo nekaj denarja, ki ga na kmetiji ni enostavno prislužiti. Nujno je, da centri za socialno delo poznajo možnosti in pravice, ki jih imajo kmečko zavarovane osebe in jih o tem tudi obvestijo.
Na kmetiji so večkrat izražene stiske povezane z varstvom otrok med počitnicami (posebno z varstvom mlajših otrok, ki se pri delu ne morejo pridružiti staršem) in daljšim delovanjem vrtcev v popoldanskem času, kar bi pozitivno vplivalo na njihove možnosti usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja. Pri tem bi veljalo preveriti urejenost varovanja otrok staršev, ki so vključeni v druge nestandardne police.
Obšolske in popoldanske aktivnosti otrok so pogosto ob urah, ko je na kmetiji delo v hlevu oz. je zaradi oddaljenost do šole otroke treba peljati kar nekaj kilometrov. To predstavlja dodatno časovno obremenitev za starše, prekinitev dela, večjo porabo goriva in nepraktičnost. Predlagajo se aktivnosti ob urah po pouku oz. da se otroku ni potrebno vračati domov in nazaj v šolo. Rešitev bi bil tudi drugače organiziran javni prevoz.
Podeželski otroci se redkeje vključujejo v obšolske aktivnosti in so lahko zaradi tega depriviligirani.
Starši, ki živijo na podeželju in še posebno tisti, ki se ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo, so ob organiziranju šolskih dogodkov, ki potekajo v času njihovega dela v hlevu ali pa v času drugih zadolžitev, se tovrstnih dejavnostih težje udeležujejo, s čimer so postavljeni v neprijeten položaj, ki ga gotovo občutijo tudi otroci.
Ob ukinitvi osnovnih storitev na podeželju se je marsikdo znašel v stiski. Mlajše generacije so se prilagodile digitalizaciji, starejši pogosto nimajo računalnika in internetne povezave, druga infrastruktura je slaba, prav tako imajo slaba prevozna sredstva. Mnogi so v stiski, saj nimajo dostopa do poštnih, bančnih storitev in drugih storitev.
Predlaga se tudi več terenskih obiskov s strani centrov za socialno delo ter mobilnih preventivnih zdravstvenih pregledov, saj so prave težave skrite od oči institucij.
Dnevni centri za starejše ljudi na vaseh pripomorejo k ohranjanju delovnih mest na podeželju, hkrati pa ljudem omogočijo, da lahko v starosti ostanejo na podeželju in jim ni treba v mesta v domove za ostarele.
Dnevni centri bi tudi pomembno razbremenili ženske, ki večinoma skrbijo za starejše.
Na KGZS so z letom 2021, v okviru projekta neMOČ PODEŽELJA, zaposlili osebo, ki nudi psihosocialno pomoč kmetom. Duševno zdravje je še vedno tabu tema, a se je vztrajno lotevamo in grizemo vanjo.
Na voljo so tudi druge brezplačne oblike psihološke podpore, predvsem iz društev in organizacij, ki delujejo na nacionalnem nivoju. Potrebno je ozaveščanje po vseh možnih kanalih – preko društev, NVO, centrov za socialno delo, kmetijsko svetovalne službe, …
Država mora na sistemski način pristopiti k ozaveščanju in izobraževanja na področju aktivnega očetovstva, pomena usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja in še posebno na področju v Raziskavi o enakosti spolov na podeželju (TERA, 2022) identificiranih posledic aktualne (ne)enakosti spolov na podeželju: nasilje in pomanjkanje virov pomoči; alkoholiziranost; geografska oddaljenost od ključne infrastrukture in zadovoljstvo z življenjem–tudi kot posledica stereotipne vloge spolov.
Enakost spolov označuje enake pravice, enake možnosti, enake odgovornosti in enako obravnavo moških in žensk, v javnem in zasebnem življenju. Pomembno je poudariti, da enakost ne pomeni niti ne zasleduje istosti, gre zgolj za enakost v pravicah, odgovornostih in možnostih, ne glede na to ali se rodimo kot moški ali kot ženske. Enakosti spolov ne smemo razumeti kot izključno ženskega vprašanja, saj na enakovreden način zadeva tudi moške, njihove pravice in možnosti. Enakost spolov lahko razumemo tudi kot predpogoj demokracije in pomemben pokazatelj trajnostnega razvoja.
Enakopravnost spolov je ožji pojem od enakosti spolov, opredeljuje pa predvsem pravno zagotovljeno enakost moških in žensk, ki pa še ne pomeni da lahko spoli tudi v praksi živijo enako, so deležni enakih možnosti in enake obravnave.
Enaka delitev gospodinjskih obveznosti pomeni, da si tako ženske kot moški delijo vse naloge in zadolžitve, ki sodijo v okvir gospodinjskega dela. Enaka delitev je zelo pomembna, saj predstavlja pogoj ki vodi k enakosti spolov.
Spolne vloge predstavljajo družbene norme, ki veljajo kot primerne, zaželene in pričakovane za pripadnike oziroma pripadnice točno določenega spola. Pri spolnih vlogah lahko pogosto opazimo prisotnost tradicionalnega razumevanja vloge spolov, ki so povezane zlasti z gospodinjskim delom ali dostopom do financ in moči po drugi strani. Spolne norme se lahko sčasoma spreminjajo.
Usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja predvideva iskanje ravnovesja med delom in življenjskim stilom, ki smo si ga izbrali (družina, prosti čas, …). Za uveljavljanje enakosti spolov in enakih možnosti obeh spolov je nujno usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, ki ne vodi v dvojno ali trojno obremenjenost žensk.
S hegemono moškostjo označujemo vse kulturne norme, ki moškost povezujejo z močjo, uspehom in ekonomskimi dosežki. Včasih se hegemona moškost naslavlja tudi kot toksična moškost, saj gre za škodljive vzorce moškosti, ki imajo negativen vpliva na moške in na ženske, govorimo lahko celo o ceni moškosti, ki prinaša moškim številne (tudi zdravstvene) težave in povzroča škodo.
Aktivno očetovstvo predvideva enakovredno vključenost moških v skrbstvene obveznosti povezane z nego in vzgojo otroka in pomeni preseganje tradicionalne stereotipne vloge moškega, kot tistega, ki je za otroke skrbel z udejanjanjem zunaj doma – z delom in finančno podporo. Namesto tega aktivno očetovstvo predvideva enakovredno nudenje čustvene opore otrokom tudi s strani očetov.
Po mednarodni definiciji, ki jo je po priporočilu odbora ministrov v dokumentu sprejel Svet Evrope, lahko seksizem označimo kot izraz “zgodovinsko neenakih razmerij moči” med moškimi in ženskami, kar vodi v diskriminacijo in preprečuje polno emancipacijo oziroma napredek žensk v družbi.
Spolna delitev dela predpostavlja, da ženske in moški opravljajo različna dela, pri čemer je delitev tesno povezana z njihovim spolom. V praksi to pomeni, da ženske opravljajo določena dela, zato ker so ženske in obenem to predstavlja razlog zakaj moških teh istih del ne opravljajo.
Skrbstveno delo je povezano z nudenjem nege in skrbi tistim, ki jo potrebujejo: otrokom, bolnim, starejšim. Navadno, zaradi tradicionalnih spolnih vlog in delitve dela so za skrbstveno delo zadolžene predvsem ženske.
Demokratični primanjkljaj predvideva vpliv, ki ga ima manjša zastopanost žensk (in s tem posledično višja zastopanost moških) na legitimnost demokracije.
Neplačano delo predvideva opravljanje zelo pomembnega dela (družbeno koristnega in nujnega – na primer skrbstvenega in gospodinjskega dela), za katerega pa ni predvidenega nobenega plačila. Neplačano delo je neenakomerno razporejeno med spoloma – ženske opravijo veliko večjo količino tovrstnega dela kot moški.
Diplomsko delo analizira spremembe družbenega in fizičnega okolja, ki vplivajo na izkušnje in izzive s katerimi se srečujejo kmečke ženske, s posebnim poudarkom na proces individualizacije, ki ga je moč razumeti tudi kot rušilca tradicionalnih norm, ki veljajo za posameznike in posameznice. Empirični del je sestavljen iz analize odgovorov, ki so jih podale kmečke ženske iz Brežic, pri čemer je bila še posebej izpostavljena sledeča problematika: kljub velikemu doprinosu in veliki količini opravljenega dela, so ženske brez (lastnega) prihodka, njihova socialna varnost je ogrožena. Največjo omejitev individualizaciji predstavljajo načini odločanja, pri čemer je večja odločevalska moč opazna pri mlajši generaciji žensk, ki so tudi bolj izobražene.
Avtorica v prispevku izpostavlja nekatere vidike podeželskosti, ki pojasnjujejo prevladujoč diskurz, ki je uporabljen tako pri žrtvah nasilja kot pri institucijah in storitvah, ki z žrtvami prihajajo v stik oziroma se z nasiljem (v ruralnih okoljih) ukvarjajo. Prijavo in preprečevanje nasilja na podeželju otežuje bivanje v okoljih kjer vsak vsakega pozna, kar vpliva tako na nezanesljivo poročanje o doživetem ali opaženem nasilju kot tudi na visoko toleranco do nasilja. Posebno pozornost avtorica namenja tudi podpornim službam, ki v teh okoljih navadno (osebno) poznajo tako storilca kot žrtev kar lahko vpliva na njihovo slabšo zmožnost prepoznave nasilja.
Vir: Kneževič Hočevar, D. (2016). Nasilje v družinah v okoljih, kjer vsak vsakega pozna. Socialno delo, letnik 55, številka 1/2, str. 39-53.
Magistrsko delo se ukvarja z analizo družbenega in ekonomskega položaja žensk na kmetijah v Podravju. Empirični del raziskave je utemeljen na analizi odgovorov petdesetih žensk (članic ter nosilk kmetijskih gospodarstev), ki so rešile anketni vprašalnik. Najpomembnejši izsledki raziskave so nakazali, da so nosilke v večji meri upravičene do sprejemanja odločitev kot članice kmetijskih gospodarstev. Medtem ko zgolj dobra tretjina nosilk meni, da so ekonomsko neodvisne, po drugi strani obstaja 22 % vseh anketirank, ki nimajo sklenjenega pokojninskega in invalidskega zavarovanja.
Diplomsko delo analizira družbeno-ekonomski položaj kmečkih žensk v Zgornji Vipavski dolini. Empirični del analize temelji na raziskavi, ki je bila opravljena na vzorcu šestdesetih kmečkih žena (članic Društva kmečkih žena Zgornje Vipavske) in ki je pokazala številne izzive, ki stojijo na poti doseganju enakega položaja žensk na podeželju: nizko število žensk kot lastnic kmetij; slabša socialna varnost žensk; tradicionalna spolna delitev dela; manko žensk v javnem in političnem življenju, organiziranju in udejstvovanju. Avtorica posebno izpostavlja izboljšanje infrastrukturnih pogojev življenja kot pomemben element izboljšanja položaja žensk na podeželju (omogočanje lažjega dostopa do storitev, približevanje določenih storitev na podeželje).
Magistrsko delo analizira posledice procesa individualizacije za kmečke ženske pri čemer nudi primerjalni uvid v družbeno-ekonomski položaj in vlogo kmečkih žensk v 20. stoletju in v današnjem času. Avtorica ugotavlja, da je čas kmečkim ženskam prinesel do neke mere boljšo kvaliteto življenja, a napredek pri družbenem življenju žensk ni zadovoljujoč. Še danes so kmečke ženske izključene iz javnega in političnega življenja, preobremenjene z delom (na delitev dela v veliki meri vpliva spol in s tem povezana pričakovanja) ter ekonomsko odvisne, kar dokazuje na trdovratno prisotnost androcentrizma v vsakdanjem življenju kmečkih žensk.
Diplomsko delo predstavlja tradicionalno dojemanje kmečkih žensk, s posebnim poudarkom na načine njihove reprezentacije v slovenski literaturi, pri čemer delo v teoretskem delu izhaja iz sprememb, ki so se dogodile predvsem na področju dela (delitev dela, vrednotenje dela). V empiričnem delu diplomsko delo preverja prisotnost in trdovratnost tradicionalnih delitev dela – ugotovljeno je, da so tovrstni vzorci delitve dela še vedno močno prisotni, saj so ženske tiste ki opravljajo večino del povezanih s skrbjo za dom in družino (gospodinjsko delo, vzgoja), moški pa opravljajo delo povezano s strojno mehanizacijo.
Diplomsko delo v teoretičnem delu izpostavlja nekatere posebnosti nasilja nad kmečkimi ženskami (izrazita odvisnost od partnerjev; nizka samopodoba; nižja stopnja izobrazbe; močna navezanost na okolje; geografska razdalja do podpornih sistemov ter storitev in obstoj tradicionalnih spolnih vlog), v empiričnem delu pa poda oceno izpostavljenosti nasilja v družini. Avtorica ugotavlja, da naj bi bile ženske (ne glede na izobrazbo in starost) bolj izpostavljene grobosti, ogorčenosti, neprijaznosti in hitri jezi, pri čemer mlajše ženske, ki so sodelovale v vzorcu raziskave, nasilje tolerirajo v večji meri kot starejše ženske.
Magistrsko delo raziskuje možnosti (in napredke) na področju usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja v vasi Cven. Avtorica izpostavi usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja kot enega izmed pomembnejših pogojev za enakovredno delitev dela med spoloma. Posebna pozornost je namenjena pomenu ekonomske neodvisnosti žensk (preko dopolnilne dejavnosti ali zaposlitve zunaj družine), pri čemer delo pomembno izpostavi tudi dejstvo, da so ženske pri koriščenju dohodka še vedno podrejene željam oziroma potrebam družine. Zaradi dvojnega bremena v obliki plačanega in neplačanega dela (ženske večinoma same opravljajo velike količine neplačanega dela) so ženske zelo obremenjene, utrujene, pod stresom in brez možnosti koriščenja dopusta.